Nagrade WoW so podeljene!

photos: Azadeh Hashemzadeh

Uvodni nagovor komisije Mesta žensk za nagrade WoW

Da ženske v zgodovini večinoma nastopajo v spolno stereotipnih vlogah ali so v njej nevidne,  ni naključje. Patriarhat je sistemski problem, ki iz javnega in skupnega prostora odriva ženske, jih utiša in zatira. In če ne želimo, da se zgodovina piše v našem imenu in proti našim interesom, jo moramo pisati same.

V komisiji Mesta žensk, ki je ocenjevala nominirane zgodbe bork za družbeno pravičnost, ne verjamemo v ustvarjanje herojskih mitov, tekmovanj in novih hierarhizacij ali v izpostavljanje posameznic, temveč dajemo prednost zgodbam o pogumu in odločnosti. V tem, da so številne posameznice, institucije in kolektivi za nagrado WoW predlagale več kot 120 nominirank, prepoznavamo izraz nujnosti, da zgodbe žensk iztrgamo iz polja nevidnosti in praznujemo dosežke naših feminističnih junakinj. Ob tem opozarjamo, da številne med njimi delujejo v netolerantnih ter pogosto tudi odkrito sovražnih in mizoginih skupnostih.

Ko smo se odločale o petih prejemnicah WoW nagrade, nas je vodila želja, da izpostavimo raznolikost praks in tem, ki kličejo po večji pozornosti; da pri individualnih nominirankah, ki sodelujejo v kolektivih ali iniciativah, damo prednost kolektivnim subjektom; in da prispevamo k vidnosti ljudi, ki imajo strukturno v družbi manj dostopa do javnega prostora in so zato deležni manj pozornosti. Družbeno angažirano delovanje nas je zanimalo tudi zunaj Ljubljane, še posebej pa poudarjamo, da smo med nominirankami iskale ženske na podlagi samoidentifikacije, torej tudi trans in interspolne ženske. 

WoW borke so naša inspiracija za vsakdanje boje proti zatiranju in točka našega povezovanja v boju za resnično enakost. Veselimo se njihovih novih bojev, ki bodo, tako upamo, skupni.

Tea Hvala, Linn Julian Koletnik, Tjaša Pureber, Tanja Rener in Samar Zughool, člani_ce komisije Mesta žensk za nagrade WoW. 

Tea Hvala je sociologinja, kritičarka in prevajalka. Na Mestu žensk skrbi za kulturno-umetnostno vzgojo. 

Linn Julian Koletnik je magister študij spolov, LGBTIQ+ aktivist in direktor edine trans specifične nevladne organizacije v Sloveniji, Zavoda TransAkcija.

Tjaša Pureber je producentka v kulturi, aktivistka in raziskovalka družbenih gibanj.

Tanja Rener je sociologinja, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani

Samar Zughool je vodja medkulturnega usposabljanja, gledališka igralka in mentorica neformalnega učenja.

Utemeljitve nagrad

No-Border Craft

je samo-organizirana pobuda, ki jo vodijo aktivistke, begunke in iskalke azila v Sloveniji. Borijo se proti rasizmu, seksizmu in za odprte meje. V ta namen organizirajo neposredne akcije in si nudijo vzajemno podporo. Pripadnicam pobude No-Border Craft uspeva graditi trdno družbeno mrežo med migrantkami in slovenskim lokalnim prebivalstvom. To so dosegle s pomočjo ustvarjanja ustreznega okolja za aktivno sodelovanje pri lokalnih kulturnih in družabnih dogodkih ter iskanja priložnosti za alternativno gospodarstvo s ponudbo svojih ročno izdelanih produktov. Aktivizem te skupine je intersekcijski in ponuja varen prostor za vse, ki si želijo izzvati in spreminjati obstoječi seksistični in patriarhalni sistem belske nadvlade. 

No-Border Craft vodijo in organizirajo navdihujoče Ženske brez meja, med drugimi Tanja Završki, Jelka Zorn, Ameenah Qawas, Martina in Darja Kališek, Endila, Gulbene, Rashede, Popet, Asja Hrvatin, Rumat, Sara Fabjan, Somayeh Asadpour, Somayeh, Masume in Zeinab Manafi, Helena Krapež Škoberne, Sarah Lunaček, Suzana Koncut, Tamara Raftović Loštrek , Fatima, Zahra, Zahra, Samira, Hamide, Atefeh, Behnaz, Heba ter številne druge.

Sabina Zorec

je pionirka dela z zapornicami in aktivnimi uživalkami drog. Pred leti, takrat še kot študentka in prostovoljka Društva Stigma, je pri delu z zapornicami na Igu začela ugotavljati, da se ženske po prestani kazni nimajo kam obrniti, zato se večinoma znajdejo na ulici ali v zlorabljajočih odnosih. Brezdomstvo, prostitucija, tvegana uporaba drog, nasilni odnosi in prestopništvo tvorijo svet, v katerega se te »ženske na robu« običajno povrnejo hitro po tem, ko so odslužile kazen, s čimer se začarani krog ponovi. Sabina Zorec je ta začaran krog nasilja in prekarnosti začela naslavljati z oblikovanjem prve varne hiše za ženske z nizkopražnim programom – abstinence torej ni pogoj za vstop v varno hišo, kar predstavlja edini tovrstni socialnovarstveni program ne le v državi, pač pa tudi širše v Evropi. Januarja 2010 je bila ustanovljena Varna hiša Stigma za aktivne uživalke drog, ki so žrtve nasilja, ki letos beleži že deseto obletnico delovanja. S tem je močno pripomogla k zmanjšanju tvegane uporabe drog, prostitucije, prestopništva, brezdomstva in možnosti vrnitve v nasilne odnose, v katere so te ženske največkrat že rojene in jih kasneje v življenju ponavljajo.

Urška Breznik

je direktorica zavoda Pekarna Magdalenske mreže, ki pod njenim vodstvom v Maribor vnaša svež, družbeno-kritičen program ter vzpodbuja krepitev lokalnih iniciativ ter solidarnosti med različnimi družbenimi manjšinami. Urška Breznik ni aktivna le v zavodu, temveč deluje tudi v veganskem društvu Za živali, kateremu predseduje. Pravi, da veganstvo zanjo ni izbira, ampak moralni imperativ. Energijo posveča tudi krepitvi lokalnih samouprav in mestnih četrti, šoli politične pismenosti in sorodnim temam. Deluje na številnih, kadrovsko podhranjenih področjih, Maribor pa se tudi po njeni zaslugi uspešno otepa zahotlosti.

Iniciativa za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost ČIPke

je nastala leta 2013 iz potrebe po varnih, vključujočih prostorih za programerke, elektroničarke, mehaničarke, hekerke in gikice. Odtlej ČIPke v Laboratoriju Rampa na Kersnikovi 4 (v okviru Zavoda Kersnikova) raziskujejo in spodbujajo sodelovanje žensk v znanstveno-tehničnem kontekstu in intermedijski umetnosti. Njihov praktično-izobraževalni program vključuje delavnice odprtokodnih programov, programiranja, grafičnega oblikovanja, video montaže, elektronike in robotike. ČIPkam je že v prvih dveh letih delovanja uspelo oblikovati skupino dvajsetih rednih obiskovalk, ki odtlej samo raste, saj so na rednih »spletkarjenjih« v ČIPkastem odprtem laboratoriju dobrodošle vse ženske ne glede na predhodno znanje, starost ali druge okoliščine. Kot pravijo same: »Za udeležbo (…) je potrebno zgolj zvedavo oko, uho in ročice«.

Skupnost ČIPk negujeta Ana Smerdu in Sanja Hrvaćanin, pred njima jo je Staša Guček (2017-19) in še prej pobudnici Saša Spačal in Ida Hiršenfelder (2013-16). Z njimi in celotno skupnostjo sta tesno povezana dokumentarni film Flow / Tok (2016) o osmih ženskah, ki v Sloveniji uspešno delujejo v tehničnih poklicih, in eksperimentalna zvočna skupina Kikimore.

Iniciativa ČIPke prejme nagrado WaW kot priznanje za vztrajanja pri feministični politiki ustvarjanja varnejših prostorov za ženske in še posebej punce, ki bi v spolno mešanih skupinah na področju sodobnih tehnologij in umetnosti veliko težje prišle do besede, znanja in priznanja. Še na mnoga leta!

Radijska oddaja Sektor Ž

se mesečno predvaja na Radiu Študent že dve desetletji. Po vsem tem času ostaja edina oddaja v slovenskem medijskem prostoru, ki s feministične perspektive obravnava politične pobude od spodaj, a tudi uradne politike, družbene trende, teorijo, pedagogiko in umetnost s feminističnim predznakom. Kot pravijo avtorice, se oddaja z znanjem bori »proti predsodkom, ki feminizem izenačujejo s separatizmom ali moškim sovražno ideologijo. Izpostavljajo aktivistične, izobraževalne, raziskovalne, umetniške in druge oblike (ne)vidnega dela žensk, trans oseb in moških, ki podpirajo in živijo feministično politiko«.

Oddajo Sektor Ž sta leta 2000 ustanovili Katja Grabnar in Eva Horvat. Vodili sta jo do leta 2005, ko je uredništvo prevzela Jasmina Jerant s sodelavkama Ano Podvršič in Julijo Sardelić. Med letoma 2008 in 2014 je oddajo urejala Ida Hiršenfelder, poleg nje pa so jo ustvarjale še Tea Hvala, Ana Reberc, Mirna Berberović in Zala Turšič. Danes v tej vlogi nastopajo Teja Oblak, Klara Otorepec, Anamarija Šiša in Antonija Todić.

Nekdanjim in sedanjim ustvarjalkam oddaje Sektor Ž podeljujemo nagrado WoW za dolgoletno kakovostno in angažirano novinarsko delo. So zgled kontinuiranega kolektivnega delovanja v prekarnih razmerah, ki ne bi bilo mogoče brez predanosti in zagnanosti vseh soavtoric kot tudi ne brez njihovega uspešnega predajanja znanja iz generacije v generacijo. Čestitke vsem sodelavkam in sodelavcem oddaje Sektor Ž!